Poznate razliko med sladoledom, gelatom, sorbetom in rastlinskimi alternativami?
Poletje je čas, ko se sladoled znajde na dnevnem jedilniku mnogih. A pod skupnim imenom ledene sladice se skriva pestra paleta izdelkov – od mlečnih klasikov do sadnih, lahkotnejših ali rastlinskih različic. Sestavine na embalaži hitro razkrijejo, za kakšno vrsto gre.
Klasični sladoled ima mlečno osnovo, pogosto obogateno s smetano in rumenjaki, kar mu daje rahlo teksturo. Vsebuje okoli 10 odstotkov mlečne maščobe in precej sladkorja. Med pripravo je treba maso neprestano mešati, da se vanjo vključi zrak.
Italijanski gelato, čeprav podoben, vsebuje manj smetane, običajno ne vsebuje jajc in ima gostejšo, mehkejšo konsistenco zaradi manj zraka. Postreže se pri višji temperaturi kot sladoled, kar poudari njegovo kremnost.
Sorbet temelji na vodi in sadju ter je odlična izbira za vegane in ljudi s celiakijo. Brez mleka in jajc ponuja osvežitev v najčistejši obliki. Še ena priljubljena alternativa je zamrznjen jogurt, ki ima običajno manj maščob in sladkorja, odvisno pa je tudi od dodatkov, kot so oreščki, sadje ali bonboni.
Za vse, ki ne uživajo mleka ali živalskih izdelkov, obstajajo tudi rastlinski sladoledi na osnovi soje, ovsa, riža ali kokosa. Vsebujejo manj nasičenih maščob in so pogosto bolj trajnostna izbira.
Pri izbiri sladoleda pogosto pritegnejo tudi barve – na primer »modro nebo«. Gre za vaniljev sladoled z modrim barvilom, včasih z okusom žvečilke ali sadja. Intenzivne barve, kot pri zelenem jabolku ali rumeni banani, redko izvirajo iz naravnih sestavin, okus pa pogosto ne sledi vizualnemu pričakovanju.
Zveza potrošnikov Slovenije svetuje, naj bo sladoled v trgovini zadnji izdelek na seznamu, doma pa naj bo shranjen pri –18 °C, daleč od pogostih temperaturnih sprememb. Po odprtju naj se ostanek čim prej vrne v zamrzovalnik. Čeprav osvežilen, je sladoled pogosto energijsko bogat, zato ga je dobro uživati zmerno.
