Nutricionistka razkriva mite o hujšanju, ki pogosto sabotirajo rezultate
Stroga pravila in hitre diete pogosto vodijo do razočaranja in neuspeha, opozarja dr. Teresa Kinsella, ameriška nutricionistka in svetovalka za prehranjevalne motnje. Pristop k hujšanju mora biti prilagojen posamezniku, temelji pa naj na uvajanju zdravih navad, ne na ekstremnih omejitvah.
Mit 1: Ogljikovi hidrati so škodljivi
Kinsella poudarja, da so ogljikovi hidrati ključni za delovanje možganov in telesa, zato jih ni smiselno popolnoma izločiti. Priporoča izbiro zdravih ogljikovih hidratov, kot so polnozrnata žita in polnovredna hrana, medtem ko prehrane, ki povsem izključujejo ogljikove hidrate, označuje kot škodljive.
Mit 2: Jamarska prehrana je idealna
Čeprav se pogosto oglašuje kot naravna in genetsko primerna, prehrana, ki posnema način prehranjevanja prazgodovinskih ljudi, ni trajnostna za sodobne posameznike. Poleg tega se je prebavni sistem človeka skozi tisočletja razvil, kar pomeni, da tovrstne diete niso nujno koristne ali dolgoročno izvedljive.
Mit 3: Kalorije so vse, kar šteje
Štetje kalorij je lahko v pomoč, vendar Kinsella opozarja, da kakovost prehrane igra ključno vlogo pri uspešnem hujšanju. Ljudje z zdravimi prehranjevalnimi navadami pogosto učinkoviteje porabijo kalorije, zato hujšanje ni zgolj stvar številk, temveč tudi ravnovesja in zmernosti.
Mit 4: Izogibanje glutenu pomaga pri hujšanju
Izločanje glutena je koristno zgolj za ljudi s celiakijo ali potrjeno preobčutljivostjo na gluten. Drugi nimajo koristi od brezglutenske prehrane, kar potrjujejo tudi raziskave. Kinsella poudarja, da je pomembno upoštevati individualne potrebe in se izogibati slepemu sledenju prehranskim trendom.
Mit 5: Večerja po 19. uri je napačna
Pravila glede časa večerje so preveč splošna, da bi veljala za vse. Pomembno je, da je večerja prilagojena posameznikovemu življenjskemu ritmu in da vključuje zdrave izbire, kot so solate, pusto meso ali ribe. Pozna večerja sama po sebi ne vodi do pridobivanja telesne teže.
Kinsella zaključuje, da je ključno graditi prehranjevalne navade na znanstveno podprtih dejstvih in se posvetovati s strokovnjaki, namesto da bi sledili trendom ali mitom, ki pogosto nimajo nobene dejanske koristi za zdravje.