Zahtevek kreditojemalca v frankih zavrnjen zaradi zastaranja
Vrhovno sodišče je odločilo, da je denarni zahtevek kreditojemalca, ki je leta 2007 podpisal aneks k kreditni pogodbi in se s tem zadolžil v švicarskih frankih, dokončno zastaral. To pomeni, da tudi v primeru, če bi bila pogodba spoznana za nično, ne more več računati na vračilo domnevno preplačanega zneska.
Kreditojemalec je leta 2006 najel kredit v evrih, leto kasneje pa je z aneksom št. 1 pogodbo spremenil v kredit s klavzulo v švicarskih frankih. Leta 2010 je s podpisom aneksa št. 2 to klavzulo odpravil in se ponovno zadolžil v evrih. Šele leta 2016 je nato vložil tožbo in zahteval ugotovitev ničnosti valutne klavzule ter povračilo domnevno preplačanih obrokov.
Sodišča prve in druge stopnje so tožbo zavrnila z obrazložitvijo, da je zahtevek zastaral. Vrhovno sodišče je s sodbo II Ips 75/2024 to odločitev potrdilo in zavzelo jasno stališče, da se petletni zastaralni rok začne zavedanjem o možni škodi, ne pa šele z ugotovitvijo ničnosti pogodbe. Po mnenju sodišča se je kreditojemalec že ob sklenitvi aneksa št. 2 zavedal vseh ključnih dejstev in bi lahko že takrat ukrepal.
S tem je Vrhovno sodišče prvič jasno potrdilo, da kreditojemalec ne more neomejeno dolgo čakati z vložitvijo zahtevka, četudi je pogodba morda nična. Tudi v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev mora po sodbi ravnati vestno in s skrbnostjo, saj pravni red Evropske unije, zlasti direktiva 93/13, zahteva učinkovito varstvo, ne pa popolne pasivnosti.
Sodba postavlja okvir za vse morebitne nadaljnje tožbe kreditojemalcev, ki so sklepali kredite v tuji valuti, predvsem v švicarskih frankih. V prihodnje bodo lahko do povračila upravičeni le tisti, ki bodo tožbo vložili znotraj roka, kar po navadi pomeni največ pet let od trenutka, ko bi se lahko ob primerni skrbnosti zavedali svojega pravnega položaja.
Združenje bank Slovenije je pojasnilo, da odločitev ne pomeni zanikanja pravice do sodnega varstva, temveč da ta pravica ni neomejena v času.
