Namen raziskave je bil pokazati, kako glasba vpliva na razumevanje družbenih vlog in ponavljanje stereotipov. Z analizo, podprto z modeli umetne inteligence, so podatki razkrili, da se je pojavnost seksističnih vsebin začela povečevati okoli leta 2000, po letu 2015 pa je krivulja močno narasla. V šestdesetih letih je 41 odstotkov pesmi vsebovalo elemente seksizma, leta 2020 pa že 82 odstotkov.
V prvem delu raziskave je avtorica ročno označila petino pesmi, saj je želela zagotoviti jasna merila za ocenjevanje. Spremljala je pojav nadzora in posesivnosti, hiperseksualizacije, objektivizacije žensk, ponižujočih stereotipov, psihične pritiske in druge elemente, ki jih najdemo v vsakdanjem jeziku popularne glasbe. Salanderjeva pojasnjuje, da je avtorica v analizo vključila le primere, pri katerih je seksizem nedvoumen.
Po tem obdobju ročnega označevanja je preostanek vzorca obdelal model umetne inteligence. Ugotovljeno je bilo, da 51 odstotkov analiziranih pesmi vsebuje obliko seksističnega sporočila. Več ga je v špansko izvedenih pesmih (60 odstotkov) kot v angleških (38 odstotkov). Najpogosteje se pojavljata nadzor nad partnerko in posesivnost, sledijo sklici na hiperseksualizacijo.
Salanderjeva poudarja, da lahko ponavljanje takšnih besedil vpliva na razumevanje odnosov in telesne podobe. Mnoge pesmi uporabljajo drobne, a pomenljive vzorce – od velelnih oblik do vzdevkov, ki zmanjšujejo pomen ženske vloge. Ljubezen se pogosto predstavi kot opravičilo za škodljiva vedenja.
Raziskava navaja tudi seznam pesmi, v katerih so vse kitice označene kot izrazito seksistične. Gre za skladbe, ki so več desetletij krožile na radijskih postajah, lestvicah in digitalnih platformah ter imajo milijonsko občinstvo. Avtorica raziskave opozarja, da je vpliv na mlajše poslušalce posebno izrazit, saj ti besedila ponavljajo, ne da bi razumeli, kaj se skriva v ozadju.
