"Odkrita laž je eden največjih strupov za odnos," pravi Sánchez in dodaja, da razlog za laž – pa naj bo še tako 'dobronameren' – ne opravičuje njenega učinka. Po njegovih besedah ljudje najpogosteje lažejo zato, da bi se izognili konfliktom ali zaščitili čustva partnerja, a ravno to lahko vodi do izgube zaupanja.
Pojasnjuje, da so tipični primeri neresnic tisti, ki se zdijo na videz nedolžni: čestitka bivšemu ob rojstnem dnevu, prikrivanje posameznih dejanj, kot je kajenje ali srečanje s prijatelji, za katerega vnaprej vemo, da bi lahko v partnerju vzbudil dvom ali neodobravanje.
Toda, kot poudarja Sánchez, težava se ne skriva v dejanju samem, temveč v posledicah, ko resnica pride na dan. Če partner zazna, da mu ni bilo povedano vse ali da je bil zaveden, bo začel dvomiti tudi v druge vidike odnosa. "Če oseba odkrije več majhnih laži, se lahko začne spraševati, ali partner meni, da je laganje sprejemljivo in dovoljeno, kadar se mu zdi primerno," razlaga Sánchez.
To lahko sproži plaz dvomov, ki vodijo v krizo zaupanja – pogosto brez poti nazaj. "Izgubljeno zaupanje je, če ne konec, pa skoraj zagotovo začetek konca zveze," opozarja.
Psiholog jasno ločuje med zasebnostjo in laganjem. Opozarja, da ni treba razkriti prav vsake misli ali občutka in da imajo tudi pari pravico do lastnega prostora. A če je vprašanje jasno, če gre za dogovorjene meje ali pomembne skupne informacije, je iskrenost nujna.
Sánchez priznava, da je resnico včasih težko povedati, a meni, da se je z njo lažje soočiti kot s posledicami odkrite laži. »Cena soočenja z neprijetno resnico je vedno manjša od cene popravljanja izdaje,« zaključi.
